Melone so dobre, sladke in okusne. Imajo jih vsepovsod (Spar, Tuš), toda od kod pa pridejo?
Mojster Google pravi, da melone poznajo na Kitajskem že vsaj 3000 let. Njihova domovina so subtropski in tropski stepni predeli Afrike ter prednje in južne Azije. Dandanes gojijo melone skoraj po celem svetu.
Google tudi pove, da poznamo več vrst melon:
Melone Galia: Okrogle melone sorte galia imajo izrazito mrežasto lupino z rjavorumenimi nitkami. Pri zrelem sadežu se lupina obarva zlato. Dišeče meso sadeža je zelene barve in sočno.
Kantalupske melone: Ta poletna sorta melon nosi ime po italijanskem mestecu Cantalupo v bližini Rima. Kantalupske melone so ponavadi podolgovate z brazdasto in jamičasto, ne mrežasto lupino svetlozelene ali zlate barve. Na lupini so izrazito razvidni segmenti. Meso melone je oranžnorumeno in izredno aromatično.
Medene melone: Ta sorta melone je poleg lubenic pri nas najbolj poznana. Lupina je ponavadi sončnorumene barve in gladka ali brazgotinasto razbrazdana. Meso melone je zelenkasto in sladko.
Melone Piel de Sapo: Lupina melon te sorte je zelena z rumenimi brazdami. Meso melone je rumenkasto zeleno in sočno.
Če rastejo vsepovsod, jaz hočem zdrave eko melone. In Google mi pravi, da obstaja trgovina (zaradi visoke cene je ne bom omenil), ki prodaja eko melone za 4€ na kg. V Sparu pa so bile prejšnji teden 0.79€ za kg.
Če mi lahko Google pove kaj so, kje so eko, naj mi pove, zakaj je razlika 5-kratna???
Očitno je tržna ekonomija res podlaga za današnji svet. In do naslednjič še pozdrav kupcu 4€ vredne melone
Vsi sodobni ljudje hodimo v trgovine po živila. Tudi če si doma pridelamo vso hrano, še vedno potrebujemo šampon, zobno pasto in ostale stvari, ki jih potrebuje sodobni človek. To od njega zahteva sodobna družba in prav je tako.
Ko se nahajamo v trgovskem centru najprej opazimo plakate, izložbe, torej reklame. Ko smo v živilski trgovini, ista zgodba – reklame vsepovsod. Sami sebe moramo vprašati, koliko to stane in sami veste da ogromno.
Reklame razumemo kot nujni način za pridobivanje novih strank in v sodobnem času se marketing vedno bolj poudarja. Zaradi vedno večje konkurence na vseh področjih je težje prodati izdelek, to je dejstvo. Pri izdelkih, katerih kakovost je težje merljiva, je reklama skoraj pomembnejša od kvalitete, če samo vzamemo primer pralnih praškov in mehčalcev; zadnjič sem na spletu zasledil, da moderna prodorna podjetja vložijo enak del v marketing in razvoj. To je nekako razumljivo, saj če se ne izdelek ne proda, ga nima smisla izboljševati. Torej reklame so pomembne in ko se jezimo nad podjetji, ki nas prepričujejo, se vprašajmo, če smo že kdaj kupili izdelek samo zaradi reklame ali embalaže.
Ampak obstajajo tudi izdelki, ki jih kupujemo in za katere vemo, da so nam najboljši. Recimo, da imate posebne težave z lasmi in ste poskusili vse šampone, ki ste jih videli na televiziji. Nakar vam določena znamka ustreza in je za vas super in ga redno uporabljate. A ne bi bilo smiselno imeti takšne izdelke v enostavnih embalažah, če se izkaže, da jih množica uporablja? Brez dragih nalepk, v enostavnih embalažah prozornih ali enobarvnih. Pač, kar je ceneje in okolju prijaznejše. Podjetje bi še vedno obdržalo tiste ključne kupce in privarčevalo z marketingom, ki vsi vemo, da je izjemno drag. Mi pa bi po drugi strani imeli cenejši izdelek. Mogoče 1 cent ali 10 ali več, treba je pogledati tudi ekološko plat. Torej dve muhi na en mah.
En izdelek bi lahko imel klasično embalažo za lov nad novimi uporabniki, ter drugo, navadno, za zveste kupce. Seveda je treba vedeti, da to pride v upoštev samo, če je izdelek prometen. Lotimo se resnega primera.
Zelo veliko ljudi pije kavo Barcaffe. Tiste 100 gramske vrečke so nekaj kar Slovenci pogosto kupujemo. Torej paket Barcaffeja, lepo zapakiran z znakom in vsem stane 0,80€. Poleg pa bi lahko bila ista kava, »grdo« zapakirana, kar v navadni srebrni embalaži, seveda enake količine za 0,78€. Torej za nas ceneje in ekološko, za podjetje pa ravno tako ceneje (cenejša embalaža). Na embalaži bi bilo samo kar je zakonsko določeno, rok uporabe, bar koda itd…
Mogoče pa smo potrošniki brezupen primer in velja rek: »Embalaža prodaja«.
Na blogu Preprostost sem videl zanimivo objavo kako lahko zakompliciramo stvari. Ravno prava zakomplicirana zadeva za blog se mi zdi oznaka na jajcih, ki jih kupimo v trgovini. Z zakonom je določeno, da mora vsako jajce imeti oznako in me zanima čemu, če je večina ljudi ne razume.
Slika spodaj lepo opisuje kodo, ki jo ima vsako jajce, ki ga kupimo v trgovini.
Če bi naredili javnomnenjsko raziskavo o pomenu kode na jajcih, me zanima kakšen bi bil rezultat. Zanima me tudi koliko ljudi pozna oznake ekološka, prosta, hlevska in baterijska reja. Priznam, da sem za kodo na jajcih izvedel naključno, na eni izmed oddaj nacionalne televizije. Za oznake pa nisem prepričan v čem je razlika. Ampak jih bom poskušal najti.
0 = ekološka reja
Ta je zelo enostavna za opisati. Kokoši se morajo po travniku prosto gibati, kjer pa ne sme biti sledi pesticidov in ostalih nenaravnih kemikalij. Prav tako se morajo prehranjevati s hrano, ki je ekološka in ima sledljivost. Ta jajca so seveda najboljše kakovosti in tudi najdražja. Ne najdemo jih v vsaki trgovini.
1 = prosta reja
Tudi ta skupina je dokaj enostavna. Je podobna kot ekološka, vendar pri tej reji lahko kokoši jedo hrano, ki vsebuje pesticide in recimo gensko spremenjeno koruzo. Tudi tukaj se kokoši prosto gibljejo. Jajca imajo še vedno visoko ceno in jih je mogoče kupiti v vsaki trgovini.
2 = hlevska ali talna reja
Pri tej skupini gre za vzrejo kokoši v posebnih hlevih, kjer imajo dostop do vode in krmilnikov in se po hlevu prosto gibljejo vendar dnevne svetlobe nikoli ne vidijo.
3 = baterijska reja
Kokoši v tej reji so v posebnih kletkah, kjer imajo točno odmerjeno krmo in vodo. Kokoši se ne morejo normalno gibati, pogosto se pojavijo poškodbe stopal, oguljeni vratovi in nimajo stika z drugimi živalmi. Ta jajca so nekakovostna in najcenejša ( Sbudget Spar, Olimp Tuš…)
Vprašanje, ki se mi nenehno zastavlja je, kdo določi cene vinjet in kaj, če cena ni najboljša?
Dejstva so:
Enoletna 95€
Polletna manjka
Mesečna 30 €
Tedenska 15 €
In kot poroča časnik Finance, so lani v takem času prodali 850 tisoč vinjet, letos pa samo 250 tisoč. To pomeni, da so jih pokupili večinoma ljudje, ki imajo službe v Ljubljani in Mariborju in se vsak dan vozijo v službo preko avtocest. Ostali ljudje pa kalkulirajo in špekulirajo kaj narediti. Po mojem mnenju je ena izmed opcij vožnja do 31.1.2010 s staro vinjeto, potem vožnja na črno do 6. meseca in nabava polletne vinjete. Seveda intelektualci na Darsu niso neumni in so ugotovili to možnost, zato so ukinili polletne vinjete.
Kaj če se zadostna količina ljudi ne odloči za nakup vinjete ( več kot 400 000) in se vozi po starih cestah – enkrat na morje in parkrat na obisk v prestolnico. To bi seveda povzročilo večjo gužvo na starih cestah, večja poraba avtomobila (izpust co2, kaj je že to?) itd.
A je možno, da vlada spremeni ceno vinjet na recimo 75€ in s tem poveča prodajo?
Seveda vrne denar tistim , ki so jih že kupili in upa, da ne bo minister zamenjan. Kajti branjevka, ki prodaja krompir na tržnici ob upadu naročil lahko zniža ceno ali doda bonus ponudbo (free jabolko).
Ste se med gledanjem dnevnika kdaj razjezili na razne okoljevarstevene proteste, ki niso imeli smisla? Slikanje znanih oseb brez oblačil za pravice živali? No, mene bolj nasmejijo kot razjezijo, ampak vseeno je omembe vredna tale novica, sicer malo stara, ampak zanimiva.
»Zakonca Vale menita, da največ škode od vseh živali, povzročijo ravno psi. Njune raziskave kažejo, da je pes srednje velikosti enako škodljiv za okolje kot Toyotin avtomobil Land Cruiser, ko prevozi 10 kilometrov. V primerjavi s psom, mačka v enem letu onesnaži okolje kot avtomobil znamke Golf. Zajci in kokoši pa so okolju bolj prijazni.«
Vedno sem se spraševal kje je smisel, da z bizarnimi idejami opozoriš na sebe. Pozornost se res hitro pridobi, ampak kdo bo take ljudi jemal resno? Kdo resno jemlje organizacijo PETA, za katero se ne vem kolikokrat slika Pamela in druge nagice (čeprav si s tem naredijo lepo reklamo).
Ko sem prebral članek, se mi je pojavilo vprašanje: če pojem zajca, sem bolj ekološki, kot če pojem kravo? Torej, ko bomo šli v trgovino, imamo lahko pri mesarju meso označeno z eko točkami in cena bo seveda temu primerna – bravo.
Občutek imam, da se te organizacije zanalašč izpostavljajo z neumnimi idejami samo zato, da jih nihče ne jemlje resno in da imajo nekaj za delat.
Veliko lepih, zdravih in ekoloških dni v letu 2010 vam želi eko blog !
Pred nekaj dnevi sem na Cekinu zasledil članek, kako bo z davkom v realnosti. Bolj kot sem bral, manj mi je bilo jasno.
Najprej me je zmotilo to, da se davek obračuna samo enkrat, torej ko kupimo vozilo ali ga uvozimo iz tujine (Nemčija, Belgija – Slovenska tradicija). Poglejmo kako bi vplival davek na večino slovencev, kot ga vidi avtor bloga, po gostilniških pogovorih.
Začnimo z nižjim razredom…
V praksi pomeni, da ko hočem določen nižji razred avtomobila (rabljen), mi je vseeno za 100 € gor ali dol. Vsi, ki ste kdaj kupili rabljen avto ste opazili, da je barantanje obvezen del in vsi avti imajo dodano vrednost par 100€, ki takoj izpuhti, ko pokažemo gotovino prodajalcu
Tisti, ki kupujejo nove avtomobile, so bolj premožni ali pa imajo možnost kredita. V kolikor so premožni, jim je ravno za 100€, saj se avto kupi samo enkrat. In kaj je 100€ v primerjavi z zavidljivim pogledom soseda.
Sedaj poglejmo srednji razred. V članku piše, da je razlika plus 174€ in minus 474€ na dva avtomobila.
Zelo prodajni avto Passat, se bo pocenil, s čimer so vsi zadovoljni – tisti, ki si želijo ta avto so srečni.
Tisti, ki si želijo Kio, bodo pač morali plačati davek, saj si ne morejo privoščiti dražjega avta z manj izpusta CO2, torej v čem je razlika po novem?
Za konec pa poglejmo še višji razred…
Ljudje, ki kupujejo avte višjega razred, so ljudje, ki imajo denar in jim je vseeno za tisti drobiž, saj menjava gum s platišči za BMW X5 pride več kot 2000€, da o registraciji ne govorim. Dodam naj še to, da je zavarovanje vsakoletni strošek, davek pa enkratni.
Ljudje, ki kupujejo avte višjega razreda, da se izpostavljajo, jih imajo na leasing; in v primeru, da se avto podraži za 1000€ (zaradi davka), se bo leasing dvignal za nekaj evrov, kar pa spet nikogar ne bo odvnilo od nakupa.
Za zaključek pa še naj povem par dejstev. Večina avtov se uvozi brez davka preko slamnatih podjetij. Avti, ki nimajo davka zaradi ekološkega izpusta, so pa v začetni fazi zelo dragi, kar množico odvrne od nakupa.
In kot piše v članku »pri najbolj prodajanem menedžerskem avtu, audi A6 3.0 TDI (190 g/km izpusta CO2), bi zaradi nove stopnje davka zanj odšteli kar 1.150 evrov manj.«
Mislim, da lahko iz tega stavka razberemo za koga je napisan zakon.
Še preden pa odklikate naj povem dve stvari. Šalabajzerji, ker ste slabo zmonitral film in ker ga ne moremo vključit na spletni stran(Upam da si ne dvigujete obiska strani na tak način) – namenjen playboy
Ravno najdel na spletni strani izklop predavanje gospoda Antona Komata. Zadeva je zanimiva, vredna ogleda, se dotika ekoloških tem in čeprav traja 31 min, vam priporočam, da žrtvujete eno oddajo kmetije.
Še eden intervju za nadaljevanje vedoželjnim po predavanju.
Aja, v naslovu je “Skoraj”, hja gensko spremenjena hrana je pač nekaj, o kateri še nimam mnenja!
Danes sem v dnevnem branju zasledil Bio fashion. Ekološka modna revija, kjer modeli nosijo oblačila, ki so narejena iz »ekoloških« materialov.
Celotno dogajanje se odvija v mestu Cali in je prav zanimiv dogodek. Nekaterim se zdijo modne revije totalna bedarija (presuhe ženske se sprehajajo po odru, medtem vsi gledajo ženke, obleke kaj je to?), drugim se pa zdijo modne revije zelo okusna aristokratska zadeva, namreč dobiti karte je skoraj nemogoče.
Ko sem zagledal slike, sem tudi pomislil na nesmisel te modne revije. Nakar izvlečem iz vsega tega poslovno idejo. Bom spet napisal v točkah, ker se mi zdijo preprosto zanimive
1. Eko modna revija je super za promocijo vseh kreatorjev – vsi poznamo Armani, Valentino, Paco Rabana itd., no poleg tega je še najbrž par 10 000 modnih kreatorjev, ki se trudijo, da bi uspeli. Ob tako nenavadni modni reviji se zelo verjetno več piše, kot pa samo »kolekcija zima 2010 – tema: črna barva«
2. Predstavitev države – V primeru, da bi naredili tako stvar v Sloveniji, je to poceni reklama. Ni fuzbal, je pa ceneje
3. Ne podcenjujmo visoke mode – Kljub temu, da se večina ljudi ne zanima za visoko modo in da večina Slovencev nima Fashion TV med prvimi petimi programi na TV-ju, je visoka moda zanimiva stvar; če bi vprašal za mnenje Lorello Flego bi se strinjala. Vam dam dva enostavna primera:
Prvi primer – Coco Chanel je ena modna oseba, ki se je malo posončila leta 1920 in cel svet jo je začel kopirati. Kar je ona ustvarila sedaj, nobeni zdravniki in dermatologi ne morejo preprečiti, kajti ljudje se še naprej sončijo zaradi lepote in kožni rak je pač nekaj stranskega .
Drugi primer – Recimo, da se kreator Jean-Paul Gaultier med poletnimi počitnicami odloči, da bo letos za zimsko modno revijo dodal malo krzna. To bi povzročilo kopiranje vseh ostalih šalabajzerjev, ki se imajo za kreatorje in nenazadnje kopiranje prodjetij, ki si ne morejo privoščiti svojih kreatorjev. (Takko Fashion itd). In potem se lahko Greenpeace in Peta ter Jadranka Juras postavijo na glavo, ampak Jean-Paul Gaultier je pač car!
Kot vidite, moda ima vpliv in zato ta eko modna revija ni kar nekakšna bizarna predstava, čeprav se marsikomu zdi da je.
Pa da ne bom videl koga v palmovem listu sredi zime!
Zadnjič sem kot ponavadi nakupoval v Šparu in se ustavil pri čistilih. Moram priznati, da če nakupujem sam si vzamem čas in pregledam izdelke preden jih dam v voziček. Zelo zanimivo je opazovati ljudi in njihove navade; primer: Actimel, da bom zdrav zraven pa S-Budget kruh.
No, sedaj sem potreboval čistilo za kopalnico in ker tukaj pišem o eko in Informacijskem trendu, si ne morem pomagati, da nebi nekaj napisal. J
Na začetku sem ugotovil, da so čistila zelo draga in seveda neekološka (o eko čistilih kdaj drugič).
Torej, zakaj bi normalna družina zapravila preveč denarja za čisto brezvezne stvari?
Preprost izračun
Imamo navadno kopalnico in predpostavimo, da čistimo enkrat na teden. Pri tem uporabimo Bref čistilo, ki stane 2.5€ ali pa neko ceneno, ki stane 1.5€, torej vzamemo povprečje 2 €. Kopalnica se temeljito čisti enkrat na teden in pri tem porabimo 1/5 čistila, to je en deci (0,5L pakiranje), če lepo popršimo tuš kabino in umivalnik in vse, kar se pač dela.
Torej pri enkratnem čiščenju porabimo 20% od 2 € = 0,4€
In ker delamo 52 tednov, porabimo 20,8 € na leto.
Alternativa
Tule sem našel idejo, kako čistimo s kisom. In tista s papirnato brisačo je čisto mimo usekana, ker če uporabljate navadno potem jo morate tudi prati, kar pa tudi stane (elektrika, prašek, voda).
Tule pa kako delajo tisti, ki imajo izkušnje (na koncu recept)
Izračun 1l kisa je 0,54€ v šparu, torej je poraba na leto 20% od 0,27€( za 0,5L) = 0,054 €
V enem letu je 2,8 € in smo privarčevali 18€. In če bi 300 000 družinskih gospodinjstev presedlalo, bi privarčevali 5 miljonov in 400 000 € na leto. Sedaj bi lahko še pisal, kako je kis boljši za okolje, ampak teh 5 miljončkov se mi tako dopade, da bom ostal pri poslovni, ne pa pri ekološki idejiJ
![Reblog this post [with Zemanta]](http://img.zemanta.com/reblog_e.png?x-id=60dd62f1-4573-46ee-85c6-e9466aec48b1)
Aktualni komentarji